Nisem dovolj dobra

Kako znan stavek...

Pri meni je bila ženska, žena 35+, mama dveh dvojčic starih 6 let. Prišla je utrujena, udrtih žalostinih oči.

Rekla je: “Nisem dovolj. Nisem dovolj dobra. Kar naredim, ni prav. V službi delam najbolje kar zmorem, doma se trudim da vse naredim in vsem ugodim, a imam občutek, da nikoli ni dovolj, ne za moža, hčerki, šefa, mamo...”

To je občutek, ki ga poznam.

To je bil pogosto moj občutek.

To je občutek s katerim pride veliko ljudi h meni na postavitev družine.

Pridejo, ker je njihov notranji glas: “Nisi dovolj. Nisi dovolj lepa, nisi dovolj pametna, nisi dovolj uspešna.”

Ta glas je naporen, izčrpa človeka.

Človek z njim živi dan za dnem in si misli, da je to resnica.

Ko sva šli s to ženo v postavitev družine, je postavila sebe, "nisem dovolj" in svojo mamo.

Mama je gledala stran na tla, hčerke ni videla.

Stranka mi je rekla: “Točno tako je. Nikoli me ni videla. Bila je odsotna, v svojem svetu. Vedno sem čakala, da me vidi, pohvali. A pohvale ni bilo.”

Mama je gledala svoji dve starejši sestri, ki ju njihova mama ni želela in je naredila spl*v. Strankina mama je generacija "moderne družine", to so družine z dvema otrokoma, v petdesetih letih, uravnavanje rojstev pa je bilo kot je bilo...

V tistem trenutku je bilo v postavitvi družine začutiti sveto tišino sprejetja.

Srce od mame je bilo pri njenih dve starejših sestrah. In ga je zmanjkalo za mamo od stranke.

Mama od stranke kot otrok, ni bila videna, ni bila pohvaljena... Tudi ona je nosila občutek, da nikoli ni dovolj. To se je preneslo na hčer, pa hči ni videla in vedela, da nosi mamino bolečino nevednosti.

Stranka je sprejela v družino in srce svoji dve teti. In z drugimi očmi pogledala mamo: “Mama sedaj vem kje je bilo tvoje srce. Pri tvojih dveh sestrah. Hvala ti za življenje. To je največ. Čeprav me nisi videla, sedaj vem, da to ni bila moja krivda. Sem dovolj. Sem dovolj dobra.”

Telo stranke se je umirilo in sprostilo.

V telo in srce je prišlo zavedanje, da je takšna kot je čisto ok.

Na koncu najinega srečanja je rekla:

“Prvič v življenju sem začutila, da sem dovolj.

Samo ker sem.

Ni mi treba "zaslužiti" da sem dovolj. Že sem dovolj.”

To je bistvo. Občutki, da nismo dovolj, največkrat niso naši.

So od naših staršev, starih staršev ali rodove nazaj.

Ko jim damo prostor, ko priznamo, da so tudi oni nosili svojo bolečino, se nekaj spremeni.

Pride občutek, da je že to, da smo, dovolj.