Nekaj nosiš, pa ne veš kaj

Če se nekaj v tebi ponavlja, to ni naključje.

Veliko ljudi pride k meni na individualno postavitev družine s stavkom: "Ne razumem, zakaj se mi to dogaja."

Imajo občutek tesnobe, strahu ali krivde.

Poskusili so že marsikaj. Pogovore, delo na sebi, terapije, spremembe v življenju....

In nekaj časa je bolje.

Potem pa se vse vrne.

V postavitvi družine se pokaže, da to, kar človek čuti, nosi sploh ni njegovo, ampak pripada nekomu iz družine, ki ni bil nikoli viden ali priznan.

Pri stranki, ženska 40+, se je pokazalo, da nosi občutke izgube, ki niso bili njeni. Njena prababica, o kateri se ni nikoli govorilo, je umrla 6 tednov po porodu, ko je rodila babico od stranke. Ta rana smrt, velika izguba je prinesla celi družini veliko bolečino. O tem se ni govorilo. Pradedek se je ponovno potočil, da so imeli otroci mamo. A čustvo, bolečina je ostala v sistemu.

Ko je to stranka videla, je prvič občutila, da je ta izguba od babice in ne njena. Ni več poskušala tega reševati. Sedaj ve komu to pripada.

V tem je moč postavitve družine.

Ni treba, da vse razumeš. Dovolj je, da vidiš.

Dovolj je da sprejmeš.

In prednikom pustiš njihovo življenje, njihove usode.

Danes je to ena najbolj aktualnih tem.

Ljudje čutijo, da nosijo nekaj kar ni njihovo, pa ne vedo, kaj točno.

Postavitev družine omogoči, da se to pokaže.

Jasno.

Preprosto.

Brez analiziranja.

In ko enkrat to vidiš, se nekaj v tebi umiri. Kot da bi končno lahko odložil nekaj, kar sploh ni bilo tvoje.