Ko starši ne vidimo, kaj se dogaja med sorojenci

Večina ljudi misli, da jih je ranil brat ali sestra. Na postavitvi družine pa se pokaže nekaj veliko globljega. Otrok najbolj pogreša stavek: "Vidim, kaj se dogaja."

Na postavitvah družine ljudje velikokrat pridejo z jezo na brata, na sestro, na otroštvo, na vse, kar se je dogajalo.

Ko sistem začne govoriti svojo zgodbo, se odpre še ena plast. Ni več samo vprašanje, kaj je naredil brat, sestra.

Vprašanje je: "Kje so bili odrasli?"

Otrok nima moči, da bi ustvarjal varnost v družini. To je naloga staršev. Ko tega ni, začnejo otroci iskati svoje načine preživetja.

Nekdo postane zelo glasen, drugi utihne, tretji napada, četrti se umika. Vsi pa nosijo posledice.

Na postavitvi družine vidim, kako se človek prvič obrne proti svojim staršem. Ne zato, da bi jih obsojal. Ampak zato, da prvič vidi resnico.

Kolikokrat so bili tudi starši ujeti v svoje zgodbe, izgube, travme, odnose.

To ne opravičuje bolečine. Jo pa postavi na pravo mesto.

Takrat človek neha nositi odgovornost za nekaj, kar nikoli ni bilo njegovo. To je osvobajajoč trenutek.

Veliko ljudi po postavitvi reče:

"Zdaj razumem. Nisem bil nevreden. Bil sem otrok. In otrok potrebuje odraslega, ne popolnega, ampak prisotnega."

To razumevanje spremeni odnos do sebe. Iz občutka krivde se začne rojevati sočutje do sebe, do svojega notranjega otroka.

In šele od tam lahko začnemo graditi drugačne odnose.