Ko otrok nosi nevidno breme družine

Včasih otrok pokaže tisto, česar odrasli še ne zmorejo pogledati. V postavitvi družine pogledamo globlje in vidimo, da otrok samo kaže pot.

Kot moderatorka sistemske postavitve družine srečujem starše, ki pridejo z občutkom nemoči pri vzgoji otrok, mladostnikov. Povedo, da so poskusili že vse, medicinske pristope, terapije, različne oblike podpore. A čutijo, da v ozadju obstaja še nekaj...

Pred časom je k meni prišla mama, ki je doživljala močan strah pri vožnji po avtocesti, strah je bil še močnejši pri vožnji v predoru. Ta strah se je pojavil po rojstvu njenega tretjega otroka. Porod je bil težak, otrok je s posebnimi potrebami, cerebralna paraliza. Medicina je naredila veliko. Mama čuti, da mora pogledati tudi globlje, za cerebralno paralizo.

Čutila je, da med njo in otrokom obstaja posebna vez, ki presega samo telesno raven.

V postavitvi družini vidimo kako močna je povezava med mamo in otrokom.

Ta povezava ni samo čustvena.

Je energijska in sistemska. Tok med njima teče v obe smeri. Mama vpliva na otroka in otrok vpliva na mamo.

Pokaže se, kako pomembno je prenatalno obdobje. To je čas, ko otrok še nima besed, a že zelo globoko zaznava vse kar zaznava mama.

Zaznava njene strahove, njene neizrečene bolečine, njene občutke ogroženosti.

V postavitvi družine se je pokazalo da strah pred avtocesto ni bil samo strah pred vožnjo. V simbolnem jeziku, ki prihaja iz nezavednega sistema je avtocesta predstavljala tok življenja. Hitrost, gibanje naprej, zaupanje v pot.

Predor je predstavljal soočenje s temo. Vstop v neznano. In zaupanje, da na drugi strani obstaja svetloba. To je bilo povezano z njenim porodom in strahom njene mame. Njena mama je izgubila mamo v prometni nesreči, ko je bila stara 16 let...

Ko je mama to videla in začutila, da njen otrok ni bil vzrok njenega strahu, ampak da je bil to strah njene mame. Na nek način ga je samo pokazal.

V družinskih sistemih se včasih zgodi, da otrok prevzame del nezavednega bremena starša.

Ne zato, ker bi moral. Ampak zato, ker v družini (in družini) obstaja globoka zvestoba. Otrok nezavedno čuti, da želi pomagati. Včasih celo na način, da pokaže tisto, kar odrasli še ne vidijo.

To ne pomeni, da otrok zavestno nosi težave staršev. Gre za nezavedno dinamiko v sistemu družine. Kot da otrok s svojim telesom ali z dogodki v življenju pokaže nekaj, kar želi biti končno prepoznano.

Ko mama začne gledati svoj strah, se začne nekaj premikati tudi v sistemu. V postavitvi družine vidimo, da ko eden iz sistema naredi notranji korak, se spremeni tudi prostor za druge.

Na koncu postavitve družine je ta žena, mama rekla je, da ima občutek, kot da se je nekaj v njej razrahljalo, da ima prvič občutek, da bi lahko sedla v avto in se peljala po avtocesti.

Takšni uvidi in premiki strank me dajo v še večje zavedanje kako modro deluje družinski sistem.

Ko pogledamo resnico z dovolj spoštovanja, se začnejo stvari premikati.

POSTAVITEV DRUŽINE nam ne da vseh odgovorov.

Nam pa pokaže smer.