Ko ljubezen do staršev postane boleča

Ena izmed pogostih bolečin, ki jih srečujem pri svojem delu kot moderatorka postavitve družine, je odnos s starši. Včasih me stranka pogleda in tiho reče: »Vsakič ko se srečam z mamo, me telo še več dni boli.«

Kot moderatorka postavitev družine srečujem ljudi, ki bi radi imeli normalen odnos s starši. Sedaj so odrasli. Ne pričakujejo popolnosti. Želijo si le miren stik, nekaj topline ali vsaj občutek, da lahko ob starših ostanejo sami sebi zvesti.

Namesto tega pa se ob vsakem srečanju v njih prebudi napetost.

Telo se zakrči.

Misli postanejo težke.

Po obisku potrebujejo več dni, da pridejo k sebi.

Začnejo dvomiti vase.

Sprašujejo se, ali so nehvaležni.

Ali pretiravajo.

Ali bi morali biti bolj potrpežljivi.

V pogosto počasi postane vidno, da odrasel otrok v resnici pogosto nosi več, kot mu pripada. Da želi pomagati mami, očetu, da želi »rešiti« njun odnos. Otrok nezavedno prevzame bolečino staršev in jo nosi s seboj v odraslost.

Njihovo osamljenost.

Njihove neizpolnjene sanje.

Njihove travme.

In iz globoke zvestobe začne živeti nekaj, kar sploh ni njegovo.

To ni zavestna odločitev otroka (odraslega otroka).

To je oblika ljubezni, ko otrok čuti, da mora staršem pomagati.

Da mora razumeti.

Da mora potrpeti.

Da mora ostati blizu staršema, tudi če ga to boli.

Naredili so nekaj korakov h postavljanju meja sebi in staršem, pogovori, razlage, prilagajanje, tišina…A nekaj v odnosu otrok (odrasel otrok)-starš ostaja enako.

Postavitev družine pokaže, kaj se v resnici dogaja pod površjem. Razkrije se dinamika, ki je v družini prisotna že generacije. Vidimo, da starši sami nosijo zelo težko zgodbo svojih staršev. Vidimo izgubo, ki ni bila nikoli predelana. Drugič je to občutek krivde, ki potuje skozi generacije.

Ko to postane vidno, odrasel otrok lahko prvič začuti, da ni kriv za bolečino svojih staršev. To je čustven, globok trenutek. Nekateri prvič globoko zadihajo. Kot da telo končno dobi dovoljenje, da odloži breme.

Postavitev družine ne spreminja staršev. Spremeni pa mesto odraslega otroka v družinskem sistemu. Ko se to mesto spremeni, se začne spreminjati tudi odnos.

Včasih to pomeni bolj miren stik.

Včasih pomeni večjo notranjo razdaljo.

Včasih pomeni, da se srečanja dogajajo drugače kot prej.

Najpomembnejše pa je, da človek začne ponovno čutiti sebe.

Ljubezen do staršev ostane. Hkrati pa se pojavi več prostora za lastno življenje.