Ko človek končno preneha nositi tisto, kar ni njegovo
KO ČLOVEK KONČNO PRENEHA NOSITI TISTO, KAR NI NJEGOVO
Včasih se življenje spremeni v trenutku, ko nehamo reševati zgodbe, ki niso naše.
Ena od stvari, ki me pri postavitvah družine vedno znova gane, je trenutek olajšanja.
Ne velikega navdušenja.
Ne evforije.
Nekaj veliko bolj tihega.
Kot globok izdih.
Spomnim se moškega, ki je prišel na postavitev družine zaradi nenehnega občutka odgovornosti.
Vsi so se obračali nanj.
Družina, partnerka, sodelavci, prijatelji...
Vedno je bil tisti, ki je reševal, poskrbel, nosil največ.
Na zunaj je deloval močan, uspešen, zanesljiv.
Toda znotraj je bil utrujen.
Zelo utrujen.
Med postavitvijo družine se je pokazala dinamika, da je kot otrok prevzel mesto, ki mu ni pripadalo.
Nezavedno je začel nositi breme mame. Kot da bi ji želel pomagati. Kot da bi želel rešiti nekaj, česar otrok ne more rešiti.
Takšna ljubezen otroka je zelo velika.
Toda zanjo otrok plača visoko ceno.
Plača jo s svojim otroštvom, svobodo, življenjem.
Ko je med postavitvijo pogledal proti tej dinamiki, je najprej nastala tišina.
Potem solze.
Potem dolg izdih.
In stavek tega moškega:"Prvič imam občutek, da mi ni treba več vsega nositi."
To je eden najlepših trenutkov v postavitvi družine.
Ne zato, ker bi problem izginil.
Ampak zato, ker človek ponovno najde svoje mesto.
V sistemski postavitvi družine govorimo o redu, o pripadnosti, o mestu v sistemu.
Ko otrok ostane otrok, se lahko sprosti.
Ko starš ostane starš, lahko prevzame svojo odgovornost.
Ko vsak stoji na svojem mestu, začne energija teči drugače.
Življenje postane lažje.
Ne popolno.
Lažje.
To je velika razlika.
Takrat se začnejo spreminjati tudi odnosi.
Stranke mi pišejo, da se manj prepirajo.
Da lažje postavljajo meje.
Da jih ne spremlja več toliko krivde.
Da se prvič po dolgem času počutijo bolj žive.
Nekateri opazijo spremembe v partnerstvu.
Drugi pri otrocih.
Tretji pri delu.
Četrti v svojem telesu.
Ker telo zelo dobro ve, kdaj končno odložimo breme, ki ni bilo naše.
In morda je prav to bistvo postavitve družine.
Ne da postanemo nekdo drug.
Ampak da postanemo bolj to, kar v resnici smo.
Brez vlog, ki nam ne pripadajo.
Brez odgovornosti, ki niso naše.
Brez bojev, ki jih nikoli nismo mogli zmagati.
Takrat se odpre prostor.
Za več miru.
Za več bližine.
Za več življenja.
In človek prvič začuti, kako je, ko stoji v svojem življenju.
Na svojem mestu.
Katera beseda te je v tem zapisu najbolj nagovorila? Zapiši v komentar.
