Zakaj nekateri po postavitvi družine začutijo jezo ali odpor

Nekatere stranke po postavitvi družine občutijo veliko olajšanje. Druge pa odpor. In za tem se pogosto skriva nekaj zelo pomembnega.

Pred časom je na postavitev družine prišla ženska, ki je iskala odgovor na vprašanje, zakaj v odnosih vedno znova ostaja sama.

Bila je prijetna, komunikativna, urejena.

Pripravljena sodelovati, vsaj na prvi pogled.

Ko se je postavitev družine začela odvijati, je bilo videti, da se zgodba vrti okoli partnerjev, okoli razočaranj, okoli občutka, da je vedno ona tista, ki daje več.

Za njo sem postavila mamo in očeta. Njena mama je bila povezana z občutkom zavrnjenosti in neizpolnjeni potrebi po bližini, ker je bila poroka njene mame, na nek način »dogovorjena« da bo kmetija lahko šla naprej.

V trenutku se je nekaj spremenilo. Telo stranke se je napelo. Roke je prekrižala. Pogled je postal temnejši. Besede so postale krajše. Kot da bi nekdo v njej nenadoma zaprl vrata.

To je odziv stranke, ki ga pri svojem delu srečujem. Ne zato, ker stranka noče spremembe.

Ampak zato, ker sprememba pomeni srečanje z nečim, kar je bilo dolgo skrito in povezano z žalostjo, z izgubo. Včasih z bolečino otroka, ki je moral prehitro odrasti.

Ko človek leta gradi »zaščite«, ga te zaščite na nek način rešujejo. Ti obrambni mehanizmi mu pomagajo preživeti, iti naprej, delovati.

In potem pride v postavitvi družine trenutek, ko ga življenje povabi, da jih odloži.

Toda ta zaščita ne odide zlahka.

Brani se.

Včasih skozi jezo.

Včasih skozi kritiko.

Včasih skozi dvom.

Včasih skozi umik.

To ne pomeni, da je postavitev družine neuspešna. Pomeni ravno nasprotno. Da se je dotaknila nečesa zelo globokega. Nekaj, kar je bilo leta skrito.

V sistemski postavitvi družine vidimo, kako močno človek ostaja zvest svoji zgodbi.

Tudi kadar ga ta zgodba boli.

Tudi kadar ga omejuje.

Tudi kadar mu preprečuje, da bi zaživel drugače.

Ker stara bolečina predstavlja nekaj znanega. In znano daje občutek varnosti. Tudi če ni prijetno.

Neznano pa odpira prostor spremembam. In sprememba je za človeka veliko bolj strašljiva, kot si predstavljamo.

Zato se nekateri po postavitvi za nekaj časa oddaljijo. Potrebujejo čas. Potrebujejo prostor. Potrebujejo svojo hitrost.

Velikokrat se šele čez tedne začnejo sestavljati drobni koščki.

Nek stavek dobi nov pomen.

Nek občutek postane jasnejši.

Nek dogodek se poveže z drugim.

Takrat začne človek razumeti nekaj, kar prej ni bilo dostopno.

Ne z glavo.

S srcem.

Takrat ni več potrebe po obrambi. Ni več potrebe po dokazovanju.

Nastane več miru. Več mehkobe. Več prostora za življenje.

Zato vedno rečem, da postavitev družine ni dogodek.

Je proces.

Proces, ki se pogosto nadaljuje še dolgo po tem, ko človek zapusti mojo pisarno ali delavnico.

Proces, ki ima svojo modrost.

In svojo hitrost.

Tako kot življenje samo.