Kako povedati otrokom, da je njihov dedek umrl

Poklicala me je stranka, ki že nekaj časa hodi h meni na postavitev družine. Vprašala me je, kaj na naredi. Od moža oče je naredil samomor in ne ve kako naj to pove otrokom, ki so stari 6, 9 in 12 let. Z dovoljenjem stranke delim najin pogovor in sistemski pogled na smrt.

Smrt je vedno boleča tema, a hkrati del življenja, ki se mu nihče ne more izogniti.

V postavitvi družine je smrt razumljena kot naraven dogodek, ki mu je treba dati mesto.

Ko nekdo odide, se v družini, pri tistih ki ostanejo, sprožijo močni čustveni procesi. Če smrt zanikamo ali jo prikrivamo, to ne zmanjša bolečine, temveč jo poveča. Čustva ostanejo ujeta, družinski odnosi pa postanejo napeti, še posebej pri otrocih, ki na nezavedni ravni vedo, da je nekdo v družini umrl, tudi, če jim ne povemo z besedami.

Ko smrt priznamo kot resničnost napovratnega odhoda, damo vsakemu v družini prostor, da začuti, izrazi in tudi počasi zaceli svojo bolečino.

To je bistvo sistemskega pogleda: vsakdo ima v družinskem sistemu svoje mesto, tudi tisti, ki jih ni več med nami.

Zakaj je resnica pomembna?

Otroci stari 6, 9 in 12 let, so dovolj veliki, da razumejo več kot le zgodbo, da je dedek “zaspal”. Če rečemo, da je nekdo zaspal in se ne bo več zbudil, to pri otrocih lahko povzroči strah pred spanjem. Otroci namreč besede jemljejo dobesedno.

Kasneje, ko resnico izvedo, ko resnico izvejo od drugih, je bolečina še večja, saj se jim podre zaupanje v starše.

Pri tem kako povedati otroku, je najbolje uporabljati jasne, preproste besede:

“Dedek je umrl.”

“To pomeni, da ga več ne bomo mogli videti in se z njim pogovarjati.”

“Ko ljudje umrejo, njihovo telo neha delovati.”

Ja, otroci bodo zagotovo imela vprašanja, morda se bodo ponavljala. Pomembno je, da odgovarjate po resnici, a preprosto in tako, kot zmorejo razumeti.

Kako jim lahko pomagamo v žalovanju

Dovolimo jima čustva. Naj jokajo, se jezijo ali povedo, da jih je strah. Naj vedo, da je to normalno in da smejo povedati karkoli čutijo.

Pogreb je priložnost za slovo. Otroci imajo pravico, da se poslovijo od dedka. Če bodo ob vas, bodo v varnem zavetju. Tako ne bodo imeli občutka, da je nekaj ostalo nedokončano.

Pogovor naj poteka postopoma. Ni treba povedati vsega naenkrat. Smrt lahko razložite po korakih. Če bodo vprašali več, jim razložite več.

Otroci lahko narišejo risbo za dedka, napišejo pismo ali skupaj pogledate fotografije. Tako smrt ne bo samo “konec”, ampak tudi priložnost za spomin in povezovanje.

Smrt je del življenja, pa čeprav bi si želeli, da ne bi bila. Otroci se s tem srečajo prej ali slej. Če jih zavijamo v “vato”, jim ne pomagamo. Ko jim povemo resnico in jim damo prostor za vprašanja in čustva, jim pokažemo, da jih jemljemo resno in da so del družine, kjer ima vsakdo svoje mesto.

S tem jih učimo tudi, da se o težkih stvareh lahko pogovarjamo in da se jim ni treba bati resnice. Smrt ne sme biti tabu. Naj bo prostor za žalost, a tudi prostor za ljubezen, spomine in povezanost.

Po pogovoru se je stranka jasno zavedala, da imajo njeni otroci pravico do resnice, do slovesa od dedka in do tega, da v žalovanju niso sami, ampak ob njej, ob možu v varnem naročju.

Ja, že pogovor je postavitev resnice in prinese jasnost, več miru in moč za delovanje v življenju.