Izčrpanost ni samo tvoja

Izčrpanost ni vedno posledica življenja danes. Včasih prihaja iz preteklosti.

Dolgo sem bila prepričana, da je izčrpanost nekaj osebnega.

Nekaj, kar ima veze z mano.

Z mojim življenjem, mojo organizacijo, mojimi mejami, mojimi odločitvami in neodločitvami.🙈

Če sem iskrena do sebe, sem mislila, da bi morala biti bolj zbrana, bolj fokusiraba, bolj disciplinirana, bolj »pri sebi«.

A telo mi je govorilo drugo zgodbo.

Nisem bila samo utrujena. Čutila sem težo. Kot da nekaj nosim, pa ne vem kaj.

Ne glede na to, koliko sem počivala, se ta teža ni zares razbremenila.

V sistemskem pogledu se izčrpanost pokaže kot znak, da energija ne teče tja, kamor bi morala, proti življenju tukaj in sedaj, ampak nazaj v družinski sistem, tja.

K prednikom.

K zgodbam, ki niso bile nikoli zaključene.

K bolečinam, ki niso imele prostora.

To se ni dogajalo in se ne dogaja zavestno.

Dogaja se iz zvestobe.

Iz ljubezni.

Iz globokega občutka pripadnosti.

Kot da telo reče: če je bilo tam težko, bom tudi jaz nosil, nosila nekaj tega.

In telo to nosi zelo resno.

Prvi korak ni iskanje rešitve.

Prvi korak je priznanje, da moja izčrpanost ni znak šibkosti, da sem predolgo stal, stala na mestu, ki mi ne pripada, da sem nezavedno poskušal, poskušala uravnotežiti nekaj, kar ni moje breme.

V sistemski postavitvi družine se pokaže, da otrok (tudi odrasel otrok) stoji preblizu bolečini staršev ali prednikov.

In ko stoji tam, telo ne zmore več. Ne zato, ker bi bilo slabo, ampak ker varuje red.

Izčrpanost postane signal, ne sovražnik.

Ko to prvič zares vidiš, pride olajšanje.

↩️↪️⤴️🔃🔄

Komu ali čemu moja energija še vedno pripada?