Visokosenzitiven otrok

Letošnje leto delam z več starši, družinami, ki imajo otroke z diagnozo ADHD, avtizem, visokosenzitivnost.

Skupno tem otrokom je, da ne nosijo le svojih čustev, temveč tudi čustva in travme, ki jih starši (ali predniki) niste uspeli predelati?

Ti otroci čutijo več.

Vidijo več.

Zaznavajo tisto, česar drugi sploh ne opazijo.

In nosijo tisto, kar ni njihovo.

Danes bom pisala o VSO.

Visoko senzitivni otroci (VSO) že od malega prevzamejo odgovornost, ki presega njihovo moč.

Nezavedno čutijo, da morajo pomagati, nositi, olajšati.

Staršem želijo »pomagati«, da se bodo ti bolje počutili – tudi, če to pomeni, da bodo oni sami trpeli.

V sistemskem jeziku postavitve družine temu rečemo nezavedna zvestoba prednikom.

Otrok s svojim telesom, počutjem ali celo boleznijo nezavedno sporoča:

»Če si ti žalosten, bom jaz žalosten zate.«

»Če ti nisi imel pravice do glasu, bom jaz tih.«

»Če tebe ni nihče videl, tudi mene ne bo opazil nihče.«

Otroci niso problem – so glas družinskega polja. So tisti, ki kažejo, kje v sistemu nekaj ni zaključeno, ni priznano, ni odžalovano. In njihova visoka senzitivnost je odziv na družinsko neravnovesje.

Ko pride starš visoko senzitivnega otroka na postavitev družine se pokaže, da otrok nosi nekaj, kar je v resnici naloga odraslega.

V postavitvi se to jasno vidi – ko otrok stoji na mestu, ki mu ne pripada.

Visoko senzitivni otroci:

• zaznavajo neizražene travme staršev ali starih staršev,

• nase vežejo čustva, ki niso njihova,

• nosijo občutke krivde, žalosti, sramu – kot da bi jih želeli odkupiti,

• delujejo kot "čustveni tampon" v odnosih, kjer sta starša ranjena ali čustveno odsotna.

S tem skušajo vzpostaviti ravnovesje – a z visoko ceno. Pogosto jih spremljajo anksioznost, nespečnost, telesne napetosti, socialna zadržanost, vedenjske težave.

Pogosto je visoko senzitivni otrok center družine – saj »zahteva« toliko pozornosti, skrbi, prilagajanja.

Oče in mama sta stebra.

Ona dva nosita odgovornost.

Ona dva sta čustveni center sistema.

Ko starša ne zmoreta nositi svojega bremena (zaradi lastnih ran, nepredelanih travm, nerazrešenih odnosov z lastnimi starši), otrok nezavedno vstopi v ta prostor.

In to postavi otroka v središče – ne ker bi si tega želel, temveč ker sistem išče ravnotežje.

Visoko senzitivni otroci niso šibki.

So močni, a hkrati krhki, ker čutijo svet in vse njegove plasti bolj kot drugi.

In če otrok nosi nekaj, kar ni njegovo, ni dovolj, da mu rečemo: »Ne skrbi.«

Potrebno je, da mi kot starši ozavestimo, kaj nosimo mi – in to tudi razrešimo.

Postavitev družine je nežna, a močna metoda, ki nam lahko pokaže, kaj otrok v resnici nosi in kdo v družini naj nosi odgovornost.

Ko se stvari postavijo nazaj na svoje mesto, se tudi otrok lahko osvobodi.

Če čutiš, da tvoj otrok nosi nekaj, kar ni njegovo – je to klic sistema.

In vsak tak klic je priložnost, da se nekaj v tvoji družini zaceli.

Nisi sama.

Nisi sam.

In predvsem – ni prepozno.