Spoštovanje življenja

Kako sprejemati in spremljati življenje, ne da bi ga prekinjali?

Ali je svetost življenja v letih ali v polni izkušnji trenutkov?

Kako spoštujemo življenjski tok, tudi ko je prisotno trpljenje, fizično in psihično?

Kako razumeti življenje kot darilo za polno ceno?

Referendum o Zakonu o pomoči pri končanju življenja mene, tebe, nas postavlja pred vprašanja, ki presegajo medicinske dileme.

Hipokratova zaprisega ni le formalnost, ampak je etična zaveza zdravnika na začetku delovanja, da življenje neguje in spoštuje, ne da bi ga prekinjal.

Kot moderatorka postavitve družine vidim kako trpljenje posameznika vpliva na celotno družino.

Otroci, vnuki, partnerji občutijo energijo, ki jo prinese v družino samovoljna prekinitev življenja. Posledice travme, stigmo, nemoč se prenašajo generacijsko naprej.

Življenje je nam je dano za polno ceno, to pomeni polno čustev, izkušenj, radosti, bolečine, učenja.

Vsaka izkušnja, tudi trpljenje, ima smisel v našem družinskem sistrmu in polju in oblikuje prihodnost, našo in nasih potomcev.

Zakon, ki omogoča prekinitev življenja, tvega, da se tok življenja, tega darila, prekine in ustvari tišino, ki pusti dolgotrajne posledice za družinske člane, potomce, pripadanje in povezanost.

Spoštovanje življenja pomeni prisotnost, sprejemanje, spremljanje in sočutje, ne prekinitve.

Vsaka prisotnost ob življenju, tudi težkem, krepi povezanost in človečnost.

Moja odločitev je PROTI.

Življenje je nedotakljivo, je nedotakljivo darilo, ki ga je treba sprejeti v polnosti, tudi kadar vključuje trpljenje.

Spoštovanje tega darila je hkrati etični in verski pogled, saj življenje ni naše lastništvo, temveč posojeno duši za izkušnje in rast.