Pot k sebi #15 - Srednji otrok se nauči, da ne sme biti v breme in napoto

Na postavitvi družine srečujem ljudi, ki mi rečejo: »Ne znam prositi za pomoč.«

Tudi ko jim je težko, tudi ko komaj zmorejo. Raje naredijo sami.

Na individualno postavitev družine je prišla ženska, 40+, žena, mama treh hcera.

Povedala mi je, da ji vsi pravijo, kako samostojna ženska je, v službi ji zaupajo, doma vse organizira. Prijatelji ji pravijo, da je močna.

Ona pa tiho dodala: »V resnici pa sem utrujena do sto.«

Bila je srednji otrok. Starejša sestra je bila prva. Mlajši brat je bil najmlajši. Oba sta na svoj način potrebovala veliko pozornosti, saj sta imela učne tezave. Ona pa se je zelo zgodaj naučila, da ne sme biti v breme. Če je bila tiho, je bilo vse v redu. Če ni ničesar potrebovala, ni nikogar obremenila.

Nihče ji tega ni rekel. Otrok takšne stvari začuti in nastane življenjski vzorec.

Otrok, ki prezgodaj skrije svoje potrebe, odraste v odraslega, ki jih sploh ne zna več prepoznati.

Na postavitvi družine vedno znova vidim, da največkrat ne trpimo zaradi tega, kar se nam je zgodilo. Trpimo zaradi tega, ker smo se morali nečemu odpovedati, da bi lahko pripadali.

Ko je ženska pogledala svojo družino, je rekla: »Prvič si dovolim priznati, da tudi jaz potrebujem pomoč.«

Po teh besedah je zajokala, ker je prvič dovolila, da jo nekdo vidi.

Moč ni v tem, da zmoreš vse sam. Moč je v tem, da si dovoliš biti človek.

Ljudje, ki najmanj prosijo za pomoč, jo velikokrat najbolj potrebujejo.

Ko si dovoliš sprejeti pomoč, ne izgubiš svoje vrednosti. Izgubiš samo del svojega bremena.

To je eden od trenutkov, ki se me na postavitvi družine vedno dotakne. Ko človek ugotovi, da mu ni treba vsega nositi sam.

Si tudi ti tisti, tista ki vedno reče:

»Bom že sam, sama.«

Če si se prepoznal/a, napiši SAM, SAMA.

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se takrat, ko si dovoliš sprejeti tudi tisto, kar ti nekdo daje z ljubeznijo. 💞