Pot k sebi #13 - Najstarejši otrok plača najvišjo ceno

Najstarejši otrok je velikokrat tisti, ki najprej odraste. Ne samo po letih. Po odgovornosti.

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 50+, žena, mama dveh odraslih otrok.

Na vprašanje, kakšno otroštvo je imela, je odgovorila: »Lepo.«

Ko pa sva začeli raziskovati njeno zgodbo, je povedala nekaj drugega. Kot desetletna deklica je skrbela za mlajšega brata, pomagala mami, mirila očeta. Poskrbela je, da doma ni bilo preveč napetosti.

Takrat tega ni doživljala kot breme. To je bilo zanjo normalno.

Na postavitvah družine vedno znova vidim, da najstarejši otrok velikokrat prevzame več, kot mu pripada. Na začetku mu ta večja odgovornost "paše", ker je bolj pomemben in ker zmore. Vsaj tako se zdi. Otrok pa ne potrebuje dokazovati, da zmore. Potrebuje otroštvo, ki ga je izgubil, ko je prevzel več kot je njegovo.

Največkrat ni najmočnejši otrok tisti, ki največ nosi. Največ nosi tisti, ki najbolj ljubi.

Ko je ta ženska odraščala, je ostala enaka. Vedno je bila tista, ki vse organizira, poskrbi, prevzame odgovornost, ne prosi za pomoč.

Na postavitvi družine je tiho rekla: »Prvič v življenju sem začutila, da mi ni treba biti močna ves čas.«

Ta stavek je ostal v prostoru.

In ostal je tudi v meni.

Ker ga slišim pogosto.

Najstarejši otrok velikokrat postane odrasel veliko prezgodaj. Ko otrok prezgodaj odraste, odrasel človek pogosto ne zna več počivati brez občutka krivde. Odgovornost je lepa lastnost, dokler ne postane breme.

Na postavitvi družine ne iščemo krivca. Ne obsojamo staršev.

Poskušamo razumeti dinamiko.

Ko jo razumemo, se zgodi nekaj pomembnega. Ni nam več treba nositi vsega. Lahko ostanemo povezani s svojo družino. In hkrati živimo svoje življenje.

Ali si tudi ti najstarejši otrok v družini?

Če si, napiši NAJSTAREJŠI, NAJSTAREJŠA.

Zanima me, koliko nas je.

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se takrat, ko odložiš breme, ki nikoli ni bilo tvoje. 💞