Pot k sebi #11 - Ko nosiš več, kot je tvoje - Zakaj in komu se dokazuješ?
Na postaviti družine srečujem uspešne ljudi, podjetnike, učitelje, zdravnike, vodje...
Na zunaj so uspešni. V sebi pa živijo z občutkom, da še vedno niso dovolj.
Dosežejo cilj. Za trenutek so zadovoljni. Potem si postavijo novega.
Kot da bi ves čas tekli za nečim, česar nikoli ne morejo ujeti.
Na individualno postavitev družine je prišel moški 50+, lastnik uspešnega podjetja z več kot 20 zaposlenimi.
Rekel mi je: »Vsi mi pravijo, da sem uspešen. Jaz pa imam občutek, da delam premalo.«
Ko sva začela postavitev družine, se je pokazal strog oče, njegova pohvala je bila redka. Ko je dobil petico, ga je oče vprašal:»Kaj pa pri drugih predmetih?« Ko je dosegel en cilj, ga je že čakal naslednji.
Otrok iz tega potegne preprost zaključek, da bo nekoč zares dovolj, če bo naredil še malo več.
Minejo leta. Otrok odraste, vzorec pa ostane.
Ne dokazuje se več samo očetu, dokazuje se tudi sebi. To je dinamika, ki jo na postavitvah družine srečujem pogosto.
Človeka ne izčrpa delo. Izčrpa ga dokazovanje, da je vreden. Ko svojo vrednost povežemo z dosežki, ni noben uspeh dovolj velik. Vedno obstaja še nekaj, kar bi lahko naredili bolje.
Na postavitvi družine je moški dolgo gledal svojega očeta in mu rekel:»Ati, vse življenje sem si želel, da bi bil ponosen name. Danes prvič čutim, da mi ni več treba dokazovati, da sem tvoj dovolj dober sin.«
Nastala tišina. To niso bile besede proti očetu. To so bile besede odraslega človeka, ki končno odloži breme, ki ga nosi že od otroštva.
Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo občutek, da so dovolj.
Če moraš svojo vrednost ves čas dokazovati, je nikoli ne moreš zares začutiti.
Dosežki lahko napolnijo življenjepis. Ne morejo pa napolniti praznine v srcu.
To je eden od trenutkov, ki se me na postavitvah družine vedno znova dotakne.
Ko človek ugotovi, da mu ni treba biti popoln. Da je lahko preprosto to, kar je. In da je to dovolj.
Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se z enim iskrenim pogledom vase. 💞
