Notranji mir ni posledica popolnega življenja

Notranji mir ne pride vedno takrat, ko se vse uredi.

Včasih pride šele takrat, ko človek neha nositi tisto, kar nikoli ni bilo njegovo.

Na postavitvi družine pogosto vidim, kako močno so ljudje zvesti svojemu sistemu.

Tudi skozi trpljenje.
Tudi skozi krivdo.
Tudi skozi samokaznovanje, samosabotažo, samouničenje.

In ko sistem pokaže: “To ne pripada tebi. To ni tvoje.” se nekaj v človeku sprosti.

Ne zato, ker bi pozabil.
Ampak ker mu ni več treba nositi vsega.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi si dovolil/a odložiti del bremena?