Nerojeno dete
Pri meni je bila ženska, žena, mama, 35+ ki je pred petimi leti doživela spontani splav v 4. mesecu nosečnosti. Srce otroka je prenehal biti. Pogosto ga sanja, da se igra z njenim drugim sinom, ki se je rodil po njem. Sanje ji pustijo občutek žalosti, a tudi bližine. Ni ga nikoli spoznala, a ga ima neskončno rada.
Na postavitvi družine je stranka postavila njo, nerojenega otroka, bolečino, moža in rojenega sina.
Nerojeni otrok je gledal za stranko. Postavila sem strankino mamo in očeta. Stranko sem vprašala koliko otrok je bilo v njeni primarni družini. Pove, da sta bili dve, ona in sestra. Stranka je bila mlajša. Preverim koliko je bilo otrok in je kazalo, da so bili trije. Postavim to dete...
Stranka je dobila uvid, da je imela starejšega brata. Stranka mi pove, da si je kot otrok želela brata.
Rečem ji: "Saj ga imaš."
In tvoj sin je povezan z njim.
Stranki so tekle solze.
Povezala se je z bratom, mu dala ime in prostor v srcu in družini.
In so tekle solze, ko je dala ime svojemu sinu, prosto v srcu in družini.
Dala mu je prostor.
V družini.
V svojem srcu.
V svoji zgodbi in usodi.
Sinu in bratu.🩵🩵
Od sina se je v postavitvi družine poslovil tudi njegov oče.
Mu dal prostor v družini in srcu.
Od brata se je poslovil tudi mlajši brat.
Prišlo je do pomiritve v družini stranke. Sedaj je vsak na svojem mestu.
Ko pride čas, se srečajo za 🌈
Ko pride čas.
Ne še zdaj.
Tudi tisti, ki jih nikoli nismo držali v naročju, pripadajo. Ko nerojenega otroka priznamo kot člana družine, kot živo dušo, ki je bila del nas, se v družinskem sistemu nekaj premakne.
V nas se nekaj pomiri.
Ta mama je v eni postavitvi družine naredila velik korak.
Poslovila se je.
Od sina in brata.
Z ljubeznijo.
S hvaležnostjo.
Še vedno sanja svojega sina – a zdaj z drugačnim občutkom. Kot da ji sporoča: "Hvala, da sem bil viden. Hvala, da si moja mama."
Če si tudi ti kdaj doživela izgubo... če si nosila otroka pod srcem, a ga nisi mogla spoznati... vedi: nisi sama. Tvoja bolečina je resnična.
In vredna sočutja.
To je tvoj otrok, zato:
• Napiši pismo svojemu otroku. Povej mu, kaj čutiš.
• Posadi drevo ali cvetlico v njegov spomin. Naj raste nekaj lepega.
• Ustvari spomin s predmeti, ki te spominjajo nanj.
• Daj mu ime. Ime pomeni priznanje. In sprejemanje.
• Naredi zanj sliko, lahko srce, lahko njegovo sliko iz ultrazvoka.
To niso le simbolna dejanja – so most med tabo in njim.
Med izgubo in ljubeznijo.
Med žalostjo in mirom.
Če čutiš, da te kliče... da želiš dati prostor svojemu nerojenemu otroku... me lahko pokličeš.
Tukaj sem.
Za pogovor.
Za postavitev.
Za varen prostor in čas, kjer bolečina dobi glas in ljubezen svojo obliko.