Ko spolna želja utihne...

Na postavitev družine je prišla ženska 40+, žena, mama dveh najstnic v OŠ.

Povedala je: “Ne čutim več. Ne čutim svojega telesa. Ne želje po imtimi z možem, ne bližine, nič. Že dve leti nič. Vem, razumsko, da me ima mož rad, a telo se je odklopilo.”

Na zunaj je bilo vse ok, partner, otroci, služba, pred tremi leti so se preselili v hišo.

V njeni notranjosti praznina.

Na postavitvi družine se je pokazalo, da njena spolna energija ni izginila, le ni imela prostora, da bi tekla.

Nosila je travmo prednic, ki so morale biti močne (za delovno silo in rojevanje), a tihe, brez pravic...

V njenem družinskem sistemu je bilo nevarno biti ženstvena, čutna, odprta.

V postavitvi družine je stranka spoštljivo vrnila mami in prednicam to, kar ni bilo njeno. Prednicam je dala prostor in spoštovanje, tudi prostor in spoštovanje bolečini, sramu.

V telesu stranke se je nekaj premaknilo. Ponovno je začutila utrip svoje maternice, n*žn*c*.

Stranka je zajokala.

To so bile solze i. nato toplina veselja, da se je v njen začelo prebujati življenje, energija.

“Čutim,” je rekla.

“Čutim sebe.”

Sp*ln* energija ni nekaj, kar se »izgubi«. Je naša življenjska energija, ki poganja ustvarjalnost, stik, živost, življenje.

Ko jo teža travm iz družinskega sistema potlači, telo utihne.

Ko se ji približamo z ljubeznijo, se začne prebujati.

Če tudi ti čutiš, da je tvoj ogenj ugasnil, te povabim, da pogledaš širše, morda tvoje telo samo nosi zgodbo, ki jo je potrebno pogledati, sprejeti in s trm sebi, prednicam in potompkam zagotoviti več življenjske energije.