Življenje in smrt

Včasih nam življenje da dva velika učitelja hkrati , smrt in starost.

Zadnje tedne močno občutim, kako tesno sta povezana življenje in smrt.

Konec novembra 2025 je umrla prijateljica, stara toliko kot jaz, vsaka pol stoletja.

In hkrati opazujem taščo, ki jo je zadela možganska kap in počasi ugaša, nepokretna, ranljiva in popolnoma odvisna od drugih.

Ti dve moji trenutni resničnosti mi kažeta lekcije, ki jih ne morem spregledati.

V sistemskih postavitvah družine vidim, da smrt ni ločena, ampak je del širšega večjega življenja.

Ko nekdo odide iz moje generacije, se premakne celoten družinski sistem. Tistega ki odide in malo tudi moj.

Premiki niso vedno videni navzven, a so v notranjem svetu.

Ko nekdo umre prezgodaj (po mojih, naših človeških merilih), se pojavi občutek izgube, praznine, včasih krivde...

Če mu damo mesto v sistemu in spoštovanje njegove usode, ko stoji med predniki (tam na drugi strani 🌈) , se notranji red vzpostavi in bolečina postane lažja za nošenje.

Moja tašča pa je druga zgodba, njeno zemeljsko življenje počasi ugaša.

V postavitvah se pokaže, kako pomembno je, da ima vsak svoj prostor in čas.

Hierarhija ni breme, ampak opora.

Ona je višje v generaciji, in ko spoštujem njeno mesto, se sprosti prostor za vse ostale.

Ko ji dovolim, da je tam, kjer je, in da naredi svoj prehod, se sistem pomiri. To je učenje spoštovanja usode drugega.

Pri meni na postavitvi družine je bila ženska, ki se je bala približati svoji babici, ker je mislila, da jo mora “rešiti”.

V postavitvi družine je bilo jasno, da babica stoji tam, kjer je njeno mesto in njena pot, in da ženska, njena vnukinja, nima naloge, da jo spremeni.

Ko je to spoznala, je globoko vdihnila in izdihnila in prvič po dolgem času občutila mir.

Spoštovanje poti in usode drugega osvobaja cel sistem.

Pogovor o smrti je pomemben.

Kje želimo biti pokopani?

Katere pesmi želimo, da igrajo na pogrebu?

Kateri spomini naj ostanejo?

Ko o tem spregovorim, se energija premakne in odpira prostor miru za vse.

Red, hierarhija in spoštovanje vsakega mesta v družinskem sistemu ustvarjajo mir.

Smrt ni konec, je prehod.